Knjigotisk

To je visoki tisk, kar pomeni,da so tiskovne površine dvignjene, proste površine pa so poglobljene. Tiskovnih geometrij je več. Ta tehnika izgublja na pomenu. Uporabljal se je najbolj za tiskanje knjig. Iste TB lahko uporabljamo tako v ofsetu kot v knjigotisku. To so pastozne, viskozne barve. To, kar je veljalo za Ofset tisk, velja tudi za knjigotisk.
V barvah so mineralna olja, namesto njih tudi rastlinska olja ali estri. Lahko se uporabljajo tudi UV barve.
TB na osnovi mineralnega olja povzročajo emisije HOS. Tiskovna forma v knjigotisku je trda in toga. TB se iz izbočenih površin prenaša direktno na tiskovni material. Lahko se uporablja ista TB kot pri ofsetnem tisku.
GLOBOKI TISK
Tu so tiskovne površine poglobljene, so tudi različno globoke in različne površine. TF je bakren valj, zato se dostikrat reče, da je to bakrotisk.
FLEKSOTISK
To je kot knjigotisk, visoki tisk. Tiskovne površine so dvignjene. TF je fleksibilna, prožna, mehka. Narejena je ali iz gume ali mehkega fotopolimera. Je mehka, prožna, da se po odtisu vrne v prvotno lego. TB se direktno prenaša na tiskovni material. Za nabarvanje se uporablja gravirni ali anikox valj, ki prenaša barvo na TF in potem na tiskovni material.
TB za globoki in flekso tisk imajo neko podobnost.
Pigmenta je 10-15%. Manj je pigmentov kot pri ofsetu. Topila pa je veliko. Od 60-70%. TB so bolj tekoče, oz manj viskozne.
Topilo bo izhlapelo pri sušenju in potem je to ekološki problem.
 
Klasične TB na osnovi topil:
Fizikalni mehanizem sušenja z izhlapevanjem topila v sušilniku z vročim zrakom ali z IR grelci à emisija HOS!
Tiskarski stroji imajo čistilne naprave za odstranjevanje hlapov topil iz zraka z ev. rekuperacijo topila.
UV TB: Kemijski mehanizem sušenja = UV sušenje à fotozamreženje veziv v tiskarski barvi.
TB za GLOBOKI TISK
Barve, ki so na osnovi organskih topil za tisk. To je za tisk publikacij (revij, brošur, katalogov) kot topila vsebujejo: toluen in ksilen. Tam je 60-70% organskih topil. Toluen je metil benzen, ksilen pa je dimetilbenzen. Benzen je kancerogen. Njegovi derivati so pa zdravju škodljivi. Ve pa se, da so strupeni.
TB na osnovi organskih topil pa se uporabljajo tudi za tisk na embalažo. Uporabljajo se propanol, etanol in izopropanol. Lahko se uporabljajo tudi estri: etilacetat in izopropilacetat.
Za tiskanje na embalažo se pa lahko uporabljajo tudi TB na vodni osnovi. Večina je vode, samo še vedno se mora dodati nekaj alkohola (propanol ali izo propanol).
TB na vodni osnovi imajo definicijo, da je 85% vsega topila barvi vode. Če je 60% topila v barvi, je od tega 85% vode, ostalo pa so lahko alkoholi.
TB na osnovi organskih topil so torej (topila): toluen, ksilen, alkoholi, etanol, propanol, izopropanol, estri.
Čistila so tudi organska topila in spet prihaja do emisij hlapnih organskih spojin.
TB ZA FLEKSOTISK
Tu so TB malo manj agresivne, ker je TF malo bolj občutljiva. So TB na osnovi topil:
Etanol, propanol, izopropanol, tudi etilacetat. Ugotovil so, da je etanol strupen in da ga lahko nadomestijo. Tudi toluena ne rabijo v fleksotisku. Lahko se uporabljajo TB na osnovi vode, ker so manjše emisije hlapnih spojin v ozračje. V manjšem deležu so dodani alkoholi.
Če nekdo dela TB na osnovi organskih topil, se mora zavedati, da so nekatera topila škodljiva bolj, druga manj. Ti dve topili sta zelo hlapni. Obe sta zdravju škodljivi pri vdihavanju. Tudi v stiku s kožo. Ksilen je eksploziven, toluen je zelo vnetljiv. Tisti, ki delajo TB, bi morali dati čim manj toluena in ksilena in jih nadomestiti z alkoholi in estri.
Trudijo se tudi, da v sestavi naj ne bi bilo etilenglikolnih etrov, ker so strupeni za razmnoževanje. Etilen glikol povzroča krvne blokade, njegov ester pa je strupen za razmnoževanje. Mora biti označen.
Tudi tisti, ki si želijo pridobiti EU oznako, morajo upoštevati tudi to.
HLAPNA ORGANSKA SPOJINA (HOS)
Izpit: treba je vedet, zakaj so HOS zdravju škodljive, zakaj so okolju itd.
Organska topila: alifatski alkoholi, aromatski ogljikovodiki
So snovi, ki so zdravju škodljive:
Če vdihavamo hlape pridejo le ti v kri, ki jih raznese po vsem telesu.
Če je stik s topili kratkotrajen, potem se izločijo iz telesa ali po pljučih ali pa ledvicah.
Če je koncentracija visoka nastopijo motnje v centralnem živčnem sistemu (omotičnost), glavobol, slabost, nezavest in celo smrt.
Dolgotrajna izpostavljenost določenim organskim topilom, kot na primer benzenu povzroča raka.
HOS pridejo v ozračje in reagirajo z ogljikovimi oksidi in nastaja ozon. Ozon draži očesno sluznico, dihalne poti, poškodbe pljuč. Je kancerogen in strupen. Prizadevati si moramo, da je ozona čim manj v ozračju. Iz ozona pa pod vplivom sonca nastaja še SMOG. To je poletni smog, ki je viden, kot neka megla v industrijskih krajih. Ta spet draži dihala.
EKO označevanje EU podpira TB na osnovi vode. Če se uporabljajo TB na osnovi organskih topil, potem je potrebno očistiti zrak in uničiti te hlape. V TB na osnovi vode pa so emisije HOS tako majhne, da jih ni potrebno čistit.
TB na osnovi VODE
Vsebujejo od celotnega topila minimum 85% vode. Še vedno imajo 5-15% alkohola: etanol, izopropanol, propanol, izobutanol. To pa povzroča HOS. Alkohol v TB izboljša topnost smol (veziv) in omočenje tiskovnega materiala, pospeši sušenje tiskarske barve.
Alkohol zniža površinsko napetost in je boljše omočenje. Tudi sušenje odtisov je hitrejše, ker je notri alkohol.
Uporaba TB, ki so na osnovi vode, prinaša to, da so te TB bolj primerne za tisk na porozne materiale
Te TB so dražje, za sušenje potrebujemo več energije, ker voda počasneje izhlapeva. Barve so manj sijajne. Malo slabši videz odtisa je. So manjše emisije v ozračje. Je pa tu nek odpadek vode, ki ostaja po čiščenju tiskarskega stroja. Tiskarske stroje lahko tudi čistimo z vodo, dokler barva ni zasušena. Imamo potem odpadno vodo, ki je onesnažena z barvo na vodni osnovi. Koagulacija in flokulacija sta dobri metodi za čiščenje. Tudi čiščenje z aktivnim ogljem se lahko uporablja. Potem pa je na koncu še fizično čiščenje. Odpadek, ki ostaja po fizičnem čiščenju pa gre na deponijo.
Lahko pa se uporablja novejši postopek čiščenja, to je ultra filtracija. Odtise z TB na vodni osnovi je zelo težko odstraniti v postopku razsivitve. Ultra filtracija je draga metoda. Voda pa se zelo dobro očisti.
TB na osnovi ORGANSKIH TOPIL
Pomembne za tisk na nevpojne (neabsorbirajoče) tiskovne materiale: Pe, PP, celovan, PES, Al-folija.
Uporaba barv na osnovi organskega topila zahteva instalacijo naprave za čiščenje zraka. O tem smo že govorili, pa pravi ženska, da še bomoJ
Največ emisij HOS predstavlja flekso tisk, potem ofsetni tisk, potem…
Naša zakonodaja določa mejne vrednosti emisij v tiskarskih dejavnostih.
TERMIČNI OKSIDATOR
Za odstranjevanje hlapov HOS. Zrak se segreje na 800°C. Hlapi organskih topil oksidirajo v CO2 in H2O. To je 99% čiščenje.
REGENERATIVNI TERMIČNI OKSIDATOR
Tu imamo kot prej, samo da je še pred tem neka regenerativna predgrevalna komora. Da se potem zrak lažje segreje.
KATALITIČNI OKSIDATOR
Zrak prihaja notri, se predhodno segreje na nižjo T (300-400), potem pa gre v katalitično komoro, kjer je katalizator (Platina ali paladij), zato nadaljnji proces poteka pri nižji temperaturi. Stopnja čiščenja je 95%. Ni namenjeno za čiščenje hlapov mineralnih olj.
REGENERATIVNA ADSORPCIJA
Hlapi organskih topil v odpadnem zraku iz sušilnika odtisov flekso in globokega tiska se adsorbirajo na aktivnem oglju in na to pri termični regeneraciji aktivnega oglja, desorbirajo: aktivno oglje se z vodno paro segreje nekoliko nad 100°C in pri tej T topila izparijo ter pri ohlajevanju kondenzirajo v zbiralno posodo. Tako to vse skupaj utekočinimo. Tako dobimo organsko topilo in vodo, ki se ne mešata in to potem lahko ločimo. To organsko topilo smo ponovno pridobili, smo rekupirali. To topilo lahko uporabimo za nove TB. Lahko pa je za čiščenje tiskarskega stroja.
BIOSKRABER ali BIOPRALNIK
HOS razgrajujejo mikroorganizmi, ki so notri. Mikroorganizmi imajo te hlape za hrano. Nastaja CO2 in H2O. To je bolj nova metoda, je pa cenejša, kot uporaba termičnega ali katalitičnega oksidatorja.
TB za SITOTISK
Pigmenta je 30-50%
Vezivo: alkidne, akrilatne, fenolne smole, celulozni derivati.
Nas zanimajo emisije v ozračje. Tudi tu so TB na osnovi org. topil, na osnovi vode in na osnovi UV.
Tu notri so neki alifatski aromatski ogljikovodiki. Tu pri sušenju odtisov prihaja do emisij HOS v ozračje. Emisije so manjše.
Če pa tiskamo na tekstil, pa se izključno uporabljajo barve na osnovi vode. Tiskovne površine so prepustne za TB. Tiskovna forma je neka tkanina vpeta na papir. Proste površine so zapolnjene z emulzijo in tam skozi ne prehaja TB.
TB na osnovi organskih topil se lahko uporabljajo, ampak je potrebno poskrbeti za čiščenje zraka. Lahko se uporablja katalitična oksidacija, regenerativna adsorpcija itd.
Bolj vrednotijo grafične izdelke, ki se uporabljajo TB na vodni osnovi.
 
TB za ofset tisk vsebujejo mineralna ali rastlinska olja. Mineralna olja so zmes ogljikovodikov, kjer so tudi aromatski ogljikovodiki, ki hlapijo v ozračje. Zamenjavajo se z rastlinskimi olji ali derivati rastlinskih olj (estri).  Okolju bolj prijazne barve so tudi, če organsko topilo zamenjajo z vodo. Da so TB vodne barve, je delež vode 85% od vsega topila. 5-15% je še vedno alkoholov.
UV TISKARSKE BARVE
Kemijski mehanizem sušenja =  utrjevanje barv z UV sevanjem (100-380 nm)
UV tiskarske barve so walk free. Niso potrebna organska topila. Sestava se razlikuje od klasičnih barv. Barve se sušijo z UV sevanjem. Je kemijski mehanizem sušenja. UV sevanje povzroči fotozamreženje. Veziva se med seboj povežejo, se polimerizirajo. Gre za fotozamreženje (fotopolimerizacija). Uporabljajo se za tisk na neporozne materiale (plastika, visokokakovostni kartoni, etikete).

  • Uporabljajo se za vse klasične tehnologije tiska in tudi za kapljični tisk.
  • So dražje kot klasične barve
  • Uporabljajo se za tisk na nevpojne (neporozne) tiskovne mateirle (plastične, kovinske folije) ali za tisk visoko kakovostnih kartonov in etiket.

UV-A žarki so od 380-350 nm, dražijo membranske sluznice oči, kože,
UV-B žarki so od 350-280 nm, so nevarni zdravju, odvisno od moči in dolžine osvetljevanja, draženje in opekline kože,
UV-C žarki so od 280-180 nm, imajo največjo energijo, so najbolj nevarni, visokoenergijski, resne poškodbe kože,
UV sevanje manjše od 350 nm je učinkovito za fotopolimerizacijo med uv-sušilnim procesom.
Naprave morajo biti zaščitene, tudi delavci, vsaj očala morajo imeti. UV sušilniki morajo biti zaprti in zaščiteni s filtri.
UV tiskarske barve so okolju bolj prijazne barve. Ne vsebujejo organskih topil. Imajo pa še pomanjkljivost. Kot produkt sušenja nastaja tudi ozon, vendar je njegova količina zelo nizka. Ta koncentracija ozona v delovnem prostoru zakonsko ni presežena. To pomeni, da je lahko v zraku 0,2 mg ozona na m3 zraka, pa to ni za delavca nevarno, če je tej koncentraciji izpostavljen 8 ur na dan 5 dni v tednu.
Ozon hitro zaznamo, ker ima specifičen vonj. Ozon je strupen. Draži dihalne organe, povzroča poškodbe pljuč v velikih koncentracijah. Če se tiska z UV TB, mora biti poskrbljeno za dobro prezračevanje.
Ventilacija delovnih prostorov je vedno potrebna.
Sestava UV barve je drugačna od klasične. V sestavi imamo pigmente in veziva.
Veziva so malo drugačna. Tu so veziva monomeri in oligomeri, ki so na osnovi akrilatov. Ni posebnih topil. Monomeri in oligomeri so tekoči. V sestavo je potrebo dat fotoiniciator. Ta sproži fotopolimerizacijo pod vplivom svetlobe.
Monomeri so akrilatni. Imajo akrilno vez. Če je na akrilno skupino vezana še karbonilna skupina, je to potem akrilatna skupina.
Oligomeri so višje molekularne spojine. Tudi oligomeri imajo akrilatno skupino.
Pri sušenju pride do zamreženja med monomeri in oligomeri, kjer imajo oboji akrilatno skupino. Monomeri imajo po 2 ali 3 akrilatne skupine, oligomeri pa po eno, ravno toliko da se držijo skupaj.
Tudi če se polijemo po delovnem oblačilu s to barvo, se moramo preobleči, ker se barva ne bo posušila na zraku. Se bo samo pod UV sevanjem. Ko so barve še tekoče, so nam dražilne, škodljive, ko pa je barva utrjena in suha, pa niso več dražilne. Takrat ne škodijo več.
Fotoiniciator absorbira uv svetlobo in razpade v radikale, ki sprožijo verižno polimerizacijo nenasičnenih molekul monomerov z oligomeri. Tvorijo se tridimenzionalni zamreženi polimeri.
UV barve lahko pršijo po zraku in so v zraku kot drobne kapljice in je kot ena megla. Ko se zrak onesnaži s temi kapljicami, je nevarno za delavce, če absorbirajo te kapljice barve. Zato je potrebno zračiti.
Nevarna je samo izhodiščna barva, ki še ni zamrežena, posušena barva pa ni več nevarna.
Barve imajo poseben vonj in po utrjevanju vonj izgine. Potrebno je paziti, da barve ne pršijo po zraku, ker so nevarne.
Odpadna, nesušena barva je nevaren odpadek!.
UV-SITOTISKARSKE BARVE
Uporablja se N-vinil-2-pirolidon
-Je monomer z možnim rakotvornim učinkom. V telo lahko pride z vdihavanjem. Ta stvar je nadomestek akrilatnim monomerom. Je zelo nevarna sestavina.
Ko imamo barvo, je potrebno prebrat varovalni list itd.
Poleg UV tiskarskih barv obstajajo še:
ES TISKARSKE BARVE (elektronsko sušeče barve) – EB (electron beam)
So za ofsetno tehniko tiska za zvitke.
Ne vsebujejo fotoiniciatorja, ga ne potrebujejo. Ker je energija elektronskega curka tako velika, da se to ne rabi. Zamreženje nastane iz oligomerov in monomerov brez fotoiniciatorja. Fotoiniciatorji so tisti, ki dajo neprijeten vonj. Zato so te barve primerne za prehrambeno embalažo. Ne vsebujejo organskih topil. Pri sušenju ni emisij hlapnih organskih spojin. So bolj stabilne za skladiščenje.
Imajo pa tudi določene pomanjkljivosti: Ravno tako, kot UV barve imajo akrilatne monomere, oligomere. Lahko povzročijo vnetja ali opekline na koži. Zato je potrebna dobra zaščita. Pri sušenju odtisov z elektronskim sevanjem nastanejo zraven še rentgenski X žarki. To je velika pomanjkljivost. Zato mora biti sistem sušenja zaščiten, da X žarki ne uhajajo. Če se karkoli pokvari, ni vredu. Ko se sušilnik ugasne, potem ni sevanja.
Barve se odstranjujejo z hlapnimi sredstvi, kar povzroča emisije HOS pri čiščenju strojev.
ES tiskarske barve se še niso razširile v tiskarstvu.
Proizvajalci TB ponujajo tudi barve, ki so namenjene prehrambenim izdelkom. Barve se morajo dati analizirati v laboratorij, da se pregleda če so vredu. Enako velja tudi za lepila, da dobijo potrdilo, da so primerna.
Gre za to, ali sestavine TB in lepil migrirajo v hrano.
Grafični proces je tehnološki proces za izdelavo nekega grafičnega izdelka. To pomeni, da izhajamo iz nekih originalov. Potrebno je izdelati nek pomnilnik informacij. To je tiskovna forma v klasičnem tisku. Mora imeti sposobnost sprejemat TB in jo oddajat tiskovnem materialu. Ko imamo odtis, je potrebna še dodelava in imamo na koncu res grafični izdelek.
-Ofsetni tisk je najbolj razširjen: 45% to je ploski tisk. Danes je ves ploski tisk posredni tisk. Deli se na mokri in suhi, kjer je mokri bolj razširjen.
-Globoki in digitalni tisk imata po 15%
-Flekso tisk pa ima 25% razširjenosti.
Lahko se izdeluje TF klasično, kar pomeni, da potrebujemo fotografski film in potem TF nardit iz filma, jo osvetlit itd. Digitalna izdelava pa je CTP sistem in je sodobnejša. To naredimo izven tiskarskega stroja, ali pa tudi v tiskarskem stroju (CTP – computer to press).
Na plošči se izdela svetlobno občutljiv sloj, ki se potem osvetli.
Klasična fotografska tehnologija
Najprej naredimo nevidno, latentno sliko, zato jo je potrebno razviti, da dobimo vidno sliko.
Če želimo dobiti pozitiv, moramo skozi negativ osvetliti in dobimo pozitiv.
Svetlobno občutljiva snov je srebrov halid v želatini. To je emulzija srebrovega halida in želatine.
Najprej se osvetli občutljiva emulzija AgX fotografskega materiala, in nastane latentna (negativna) slika v fotografskem materialu.
Razvijanje latentne slike z redukcijskim sredstvom (razvijalcem). To poteka z alkalnim hidrokinonom: Srebrov halid na osvetljenih površinah zreagira v črno kovinsko srebro, kar je potem vidna srebrova slika.
Potem pa se slika fiksira z natrijevim tiosulfatom. Da reakcija srebra neha in da lahko damo sliko na svetlobo.
Razvijalna sredstva:
Hidrokinon, p-aminofenol, metol, …
 Kemikalije v pripravi fotografskega filma kot kopirne predloge
Vse kemikalije so dražilne in nevarne. Vse kemikalije so jedke. Potrebno je imeti rokavice.
Fiksirna raztopina je lahko natrijev tiosulfat, amonijev tiosulfat, natrijev acetat, natrijev sulfit led ocetna kislina.
Čistilna raztopina za čiščenje valjev v razvijalnem stroju je tudi strupena.
Razvijalna raztopina je nevaren odpadek. To je potrebno ločeno zbirati in uničiti.
Če izpiralna raztopina vsebujeta preveč srebra, se ne sme zlivati v vode.
Čistilna sredstva so tudi škodljiva.
Emisije v zrak
Običajno ni emisij pri razvijanju filma, vendar se lahko pojavijo manjše količine emisij žveplovih spojin in ocetne kisline iz razvijalcev in fiksirjev.
Ker so kopeli, raztopine za razvijanje in fiksiranje nevarni odpadki, je potrebno te kopeli regenerirat ali ločeno odstranjevat. Lahko jih prečistimo, dodamo malo fiksirnega in razvijalnega sredstva in jih ponovno uporabimo.
Iz fiksirne kopeli lahko srebro izločimo. To srebro lahko tudi prodamo. Tudi za izpiralno kopel to velja, ampak tam je zelo malo srebra. V fiksirni kopeli je 7-15 g/l.
Če želimo razvijalec ponovno uporabiti, ga na nek način regeneriramo. Prefiltriramo in dodamo porabljena sredstva. Na ta način se prihrani na sredstvih. S tem zmanjšamo porabo razvijalca za 40%. V fiksirni kopeli je srebro. Ker se je srebrov halid pretvoril v topno obliko in se spral ven. To srebro je potrebno odstranit in dodaja se fiksirno sredstvo in kisline. Če na tak način ohranjajo fiksirno kopel, tudi ohranijo do 70% fiksirne raztopine.
Ponovno pridobivanje srebra je smiselno iz fiksirne kopeli zato, ker zakonodaja omejuje spuščanje onesnaženih raztopin v vode. Voda gre na biološko čistilno napravo, in mikroorganizmi ne morejo razgrajevati kovin. Ta kovina gre naprej direktno v reko. Če je količina kovin velika, se uničijo mikroorganizmi.
Srebro je neka neobnovljiva surovina in se ga potem lahko proda. Dela se z elektrolizo, reverzno osmozo, obarjanjem, …
Lahko se montira enota, ki s pomočjo elektrolize pridobiva srebro. Na katodi se pridobiva srebro.
Druga metoda je ionska izmenjava. Ker so v fiksirni kopeli srebrovi kationi, moramo imeti kationski izmenjevalec. Naprava izloči ekološko neproblematične katione, vzame pa srebrove katione in jih veže.
Organizacije so plačane, da uničujejo odpadke od izdelave tiskovnih form. Ni veliko onesnaževanja zraka pri izdelavi TF. Lahko so emisije HOS, če razvijamo TF z organskimi topili.
Pod vplivom svetlobe pride do fotokemične reakcije v foto sloju. Neke stvari se utrdijo, nekatere pa razgradijo.
Tisti, ki razvija ploščo, tudi vdihava hlape. Če pa to dela stroj, pa se ti hlapi ne vdihujejo. So tudi majhne emisije ozona. To se dogaja med UV osvetljevanjem. Te emisije so tako majhne, da niso škodljive.
Izpusti v vodo
Boljše je, če se plošče razvijejo kr z vodo. Tu pa gredo v vodo nekatere snovi. Alkalne vodne raztopine in podobno. V večini primerov spuščajo vodo v kanalizacijski sistem.
Odpadna voda, v kateri je srebrov halid, pa ne sme biti zlita v vode, ker je notri raztopljeno srebro in na biološki čistilni napravi tega mikroorganizmi ne morejo pojest. To je potrebno prej očistit z elektrolizo ali podobnim.
Tudi razvijalne stroje je potrebno prati. Tu uporabljamo pralna sredstva ali detergente. Ti spadajo med tenzide. Tudi detergenti ne odstranijo veliko srebra ven. Uporabljajo se sredstva, ki vsebujejo krom. Krom je tudi strupen, a naj bi bila količina kroma v teh čistilih tako majhna, da se vseeno lahko zlivajo v odpadne vode.
Ekološke izboljšave pri izdelavi tiskovne forme
Če je mogoče, recikliranje in ponovna uporaba. Recimo izpiralno vodo po razvijanju prečistimo in ponovno uporabimo. Tako prihranimo na sveži izpiralni vodi. Izpiralno vodo lahko čistimo na več načinov. Ker je notri kopirni sloj, jo lahko čistimo s koagulacijo in flokulacijo. Koagulacija omogoči, da se naredijo veliki delci in potem če damo flokulant, se naredijo še večji delci in se potem še lažje posedejo. Uporablja se tudi adsorpcija.
Če imamo v odpadni vodi kovinske ione, pa sta primerna ionska izmenjava ali elektroliza.
Membranska filtracija: je novejša, najdražja in najboljša metoda.
Organske snovi se po razvijanju lahko tudi reciklirajo ali regenerirajo in ponovno uporabijo.
Če imamo digitalno izdelavo CTP tehnologije, potem ne rabimo fotografskega filma narediti, ne rabimo vseh kemikalij in vseh zbiranj teh odpadkov.
IZPIT: HOSzakaj so problematične, od kje izhajajo, ekološke izboljšave, zamenjave, okoljevarstvene rešitve.
Kdor bo želel dobit rožo EU, se bo točkovala tudi izdelava TF, fajn je da tiska digitalno, da dela CTP. Tako ima več možnosti, da dobi ta znak.
Barve, ki imajo mineralna olja, so okoljsko problematične, ker vsebujejo HOS. Tako je v ZDA. Pri nas pa je zakonodaja taka, da povzročajo HOS samo barve, ki se sušijo z vročim sušenjem (heat seat, termosušilne barve).
Še večje emisije so sigurno emisije izopropanola, ki je alkohol in je dodan vlažilni raztopini. Ta hitro hlapi in tudi povzroča HOS.
Tretja možnost HOS pa so čistila za stroje, ki pa so na isti osnovi, da lahko raztopijo barve. Vsebujejo tudi HOS.
Po naši zakonodaji, kjer se barve sušijo hladne, te ne povzročajo HOS, čeprav vsebujejo mineralna olja. Tudi časopisne barve niso problematične, čeprav je 70% mineralnih olj.
Problematične pa so heat set web barve. Tu gre vse tudi nad 200°C. Od vsega deleža olja pri sušenju izhlapi v ozračje okoli 80% olj.
HOS
Ni vredu, da izhajajo iz katerega koli procesa. Ni vredu za ljudi, ki to vdihavajo dolgotrajno. Velike koncentracije povzročajo slabo počutje.
V zraku sodelujejo prašni delci in dušikovi oksidi. Tu nastaja ozon, poškoduje dihalni sistem, rastline. Če ne bomo kontrolirali emisij HOS, bo več ozona in poleti bo celo sranje, ko je več sonca.
Vlažilna raztopina:
Vsebuje v glavnem vodo, ki je srednje trda.
Notri je tudi gumiarabika, sol fosforne kisline, fosforna kislina
Notri so tudi biocidi za uničevanje mikroorganizmov. Biocidi so strupi. Naj bi bili v tako malem deležu, da naj ne bi bili problematični.
Notri so še tenzidi, omakalna sredstva, ki delujejo tako, da lažje omočijo proste površine.
Izopropanol (propan-2-ol, izopropilni alkohol) se dodaja še notri zato, da se še lažje omoči. Doda se ga do 15 %. Izopropanol zmanjša površinsko napetost vode, da lažje omoči TF. Tenzidi niso hlapni, kar je malo omejeno. Danes temeljijo na tem, da bi delež izopropanola zmanjšali na 0, da ga zamenjajo tenzidi. 90% dodanega alkohola izhlapi v ozračje med samim tiskom.
90% izopropanola gre v ozračje med tiskanjem in se v zrak sprošča skozi ventilacijski sistem. V tiskarnah je prezračevanje in hlapi gredo v okoliški zrak.
Recikliranje vlažilne raztopine
Vlažilna raztopina, ki ni več vredu, ima dve možnosti. Ena je, da se zamenja in uporabi nova, druga pa, da to vlažilno raztopino prečistimo in ponovno uporabimo. Ena od možnosti čiščenja je membranska filtracija. Sistem deluje tako, da onesnažena vlažilna raztopina potuje skozi cevi in za membrano se zbirajo nečistoče, skozi polprepustno membrano pa prehaja čista raztopina. Vlažilna raztopina teče prečno. Membrana se ne zamaši, ker je tok vzporeden z membrano. Potem je še mikrofiltracija in nanofiltracija.
Vlažilno raztopino lahko čistimo ne samo z mikrofiltracijo ampak tudi z samo navadno filtracijo, ki poteka v 3 stopnjah. Ko gre raztopina čez 3 filtre, potem bo tudi čista.
Rešitve, kaj se da narediti, da bi bilo IPA v vlažilni raztopini čim manj. Trudijo se zmanjšati emisije, ki prihajajo iz tega.
Sistem vlaženja se hladi in je zaprt, da je čim manjše izhlapevanje izopropanola. Takrat, ko VR stoji, je tako izhlapevanje čim manjše. Bolj smiselno je zmanjšati IPA v VR. Namesto IPA se vlažilni raztopini dodajajo neke druge snovi.
V tehniki suhega ofset tiska ni vlažilne raztopine in ni IPA in tako je ta bolj okolju prijazna.
Pri suhem ofsetu je prosta površina že oleofobna. To je silikonska guma. Na TF je aluminijeva osnova, so proste in tiskovne površine. Proste površine so prevlečene s silikonsko gumo in so 2 um višja. Tiskovne površine so rahlo poglobljene.
Heidelbergov tiskarski stroj za suhi ofsetni tisk ima izdelavo TF kar v stroju. Notri je kr že cela enota za izdelavo TF, notri je glavni valj in 4 posredni valji. Termični žarki tako segrejejo zgornji sloj, da se guma odstrani in je dovolj samo mehansko čiščenje. Tako se plošča samo obriše in je gotova. Tiskovne površine so tako potem proste silikona. Tu je digitalna izdelava TF brez kemičnega mokrega razvijanja. Izrabljene izdelane TF se lahko reciklirajo. So na osnovi poliestra.
Do leta 2007 so morale tiskarne zmanjšati emisije HOS, če jim ni uspelo, so prosile za podaljšanje, ampak to ne bo šlo v nedogled. Emisije se naj bi iz sušilnikov zbirale in čistile.
IZPIT: čiščenje HOS iz zraka.
Čistijo jih lahko tudi tako, da jih sežgejo. Zrak gre v komoro in gre na tako temperaturo, da razpadejo.
S termičnim oksidatorjem ali regenerativnim termičnim oksidatorjem se čisti zrak.
Uredba, za katero je bilo potrebno izpolniti količino hlapov HOS do leta 2007 je na slidih. Določa, koliko je bilo prej lahko največ. Koliko bo tega potem.
EU znak, ki ga lahko pridobi neka založba ali kdorkoli, tudi določa, da ne sme biti emisij HOS, če tiskamo s heat set tiskarskimi barvami.
Boljše je, če se uporabljajo estri rastlinskih olj. Ne povzročajo emisij. In več točk se dobi za EU rožo.
Topila za čiščenje
Emisije HOS v ozračje pa so tudi topila. Topila, ki se uporabljajo za čiščenje so lahko problematična. Imajo osnovo, kot TB, ker se uporabljajo za čiščenje TB. Naj se ne bi več uporabljala sredstva: metanol, toluen, bencin, trikloretan, metilenklorid.
Aromatski ogljikovodiki se lahko uporabljajo kot topila za čiščenje, a povzročajo HOS.
Ekološka izboljšava je tu, da namesto hlapnih čistil uporabljajo manj hlapna. A ta niso tako učinkovita. Lahko so na osnovi rastlinskih olj, modificiranih rastlinskih olj. Lahko se uporabljajo neka alifatska topila, ki so manj hlapna.
FOGRA inštitut pregleduje tiskarske kemikalije. To so vlažilne raztopine in čistilna sredstva za ofset tiskarske stroje.
Ekološke izboljšave v procesu tiska:
Z uporabo avtomatskih pralnih sistemov za gumi valje in tiskovne valje se zmanjša količina uporabljenega čistilnega topila. V modernih sistemih se lahko uporabijo tudi čistilna sredstva na rastlinski osnovi in topila z visokim vreliščem, kar doprinese tudi k večji zdravstveni in protipožarni varnosti.
Porabljena topila čistijo z vakuumsko destilacijo in jih ponovno uporabljajo. Če je organsko topilo pomešano z nekimi nečistočami. To lahko čistimo z destilacijo, ker destialcija upari vse skup in organska topila bodo prej prešla v vodno paro in se potem ločeno kondenzirala. Tako lahko ločimo te snovi zelo hitro.
Ozon nastaja posebej tam, kjer uporabljamo UV tiskarske barve, kjer sušimo z UV sevanjem. Te koncentracije naj bi bile majhne. So še izhodi ogljikovih oksidov, dušikov oksid. Večja je temperatura, več dušikovega oksida nastaja.
Imamo pa tudi izpuste v  vodo
Neka vlažilna raztopina, ki je že bila uporabljena, se zelo pogosto spušča v kanalizacijski sistem. Tenzidi se kopičijo v vodnem okolju, ker s ene morejo razgraditi. Odpadna voda zavira biološko čiščenje in sicer tisti del, ko iz amoniaka nastaja nitrat.
 
 
Nevarni odpadki
Odpadne tiskarske barve, laki, nesušene uv-barve in uv-laki,
Nepopolnoma prazne posode tiskarskih barv
Krpe, ki so umazane s TB itd itd itd
Tudi pridobitev rože EU je, da se odpadki ločujejo, zbirajo in reciklirajo. Odpadki, ki so nevarni, se ločeno zbirajo in se poskrbi za njihovo uničenje.
V prihodnosti bo vedno večja CTP izdelava tiskovnih form. Vse več bo strojev, ki bodo imeli vse operacije avtomatizirane. Bolj razširjena bo tudi tehnika suhega ofsetnega. Pri nas so že tiskarne s suhim ofsetom.
Novi čistilni postopki: čiščenje s sesanjem.
DODELAVA
To je zadnja faza.
Izvaja se zgibanje, šivanje, rezanje, bla bla.
Pri lepljenju, lakiranju ali laminiranju se uporabljajo okolju nevarne kemikalije.
Lepljenje
V glavnem se uporabljajo: disperzijska (na osnovi vode), talilna in reaktivna lepila. Zaradi neprijetnega vonja potrebno odzračevanje delovnih prostorov.
Lepila imajo neprijeten vonj, zato je potrebno prezračevanje prostora. Lepila so dražilna.
Kaširanje
Lepljenje tiskovino na neko snov. Tudi tu se potrebuje lepilo.
Laminiranje:
Neka plastična folija se prilepi na platnico recimo. To je za zaščito pred vremenom, mehanskimi poškodbami, boljši izgled, ker bolj sije itd. Laminiranje je lahko z lepili, lahko pa se uporabljajo samolepilne folije. Lepimo z dvokomponentnim uretanskim sistemom. Reaktivna lepila se tudi uporabljajo, in disperzijska.
Obstaja termično laminiranje, ko se laminira pod temperaturo.
Lakiranje
Obstajajo laki na osnovi mineralnih olj, lahki na osnovi rastlinskih olj, UV tiskarski laki, laki na vodni osnovi, laki na osnovi organskih topil.
Med prvimi in zadnjimi se pojavljajo problemi s hlapi organskih spojin. Tudi pri UV lakih je mal bed. UV laki so podobni kot UV tiskarske barve, le da nimajo pigmenta. UV laki povzročajo alergije, povzročajo draženje sluznice itd.
Laki na osnovi organskih topil pa so najmanj ekološko zaželeni. Laki na osnovi na vodni osnovi so najbolj okolju in zdravju prijazni in se tudi uporabljajo na embalaži za živila. UV laki pa niso za živila, ker imajo fotoiniciator, ki pa lahko migrira.
Stroje, kjer lakiramo, moramo čistiti. To je velikokrat voda ali pa topilo.
Vedno so nevarni odpadki nekaj, kar še ni utrjeno in sušeno. Tudi UV usvetljevala so nevarni odpadki.
Emisije HOS zmanjšamo z uporabo lepil brez topil, tudi z uporabo uv-sušilnih lakov (neprijeten vonj) ali lakov na osnovi vode, pri laminiranju z uporabo lepil na vodni osnovi itd…
Če želimo HOS zmanjšati, potem lahko zmanjšamo direktno HOS, ali pa zamenjujemo lepila z bolj prijaznimi lepili. Če pa je HOS že v zraku, potem pa lahko čistimo zrak s katalitičnim čiščenjem itd.
 
FLEKSOTISK
Tiska se največ embalaža. Najprej se je to imenovalo anilinski tisk, ker so se uporabljale anilinske barve. Ker so bile strupene, so jih zamenjali, zamenjalo se pa je tudi ime v Fleksotisk. Tiska se na kovinske in plastične folije.
Spada v tehniko visokega tiska, sem spada tudi knjigotisk. Razlika med tema dvema je v tiskovni formi. Uporabljajo se tudi različne tiskarske barve. Tiskovne površine so dvignjene, izbočene. Proste površine pa so vbočene.
TF za fleksotisk je prožna in mehka, izdelana iz neke gume. Pri knjigotisku pa je trda in toga TF in je iz kovine.
Ploščni valj nosi TF, tiskovni valj pa nosi tiskovni material. Barva se nanaša z anilox valjem, ki ima poglobitve. Je rastriran. Ta valj je keramičen ali kromiran. TB se prenese na izbočene površine TF, od tja pa potem na tiskovni material.  Tiskovni valj je trden.
Tiskamo lahko na pole tiskovnega materiala, tako da so tudi rotacije. Fleksografske plošče so lahko iz gume ali nekega polimera. Material je elastičen. Ko se izvede odtis, se plošča deformira in po deformaciji se vedno vrne v prvotno stanje.
So gumijaste in fotopolimerne tiskovne forme. Če želijo narediti gumijasto TF na klasičen način, je bila faza dolga. Šlo je za mehanski način. Nekaj se je vtisovalo, stiskalo. Izhodišče je neka izdelana tiskovna forma iz kovine, ki je TF za tisk in je trda ter kovinska. Izdela se na enak način kot za knjigotisk. 10 min pri 150°C se kovinski kliše stisne v plastičen material. Tako dobimo neko trdno matrico. Pri tem segrevanju se je v plastičnem materialu naredilo še zamreženje, ker se je doadtno utrdila pri segrevanju. Potem pa se vzame matrica, in se stisne v gumijasto flekso ploščo. To se naredi pri 150°C za 10 min. Na koncu pa dobimo gumijast duplikat, ker je dvojnik izhodiščnega klišeja.
TEGA NE BO NA IZPITU PIZDU MATER (to kaj zgoraj piše)
Drug način je, da osvetljujemo predoslojeno kovinsko ploščo in potem ostanejo trdni deli izbočeni. Potem z jedkalnim sredstvom raztapljamo kovino, ni pa raztapljal kovine, kjer je bil zgoraj kopirni sloj, ki je bil že osvetljen. Potem je bilo pripravljeno za izdelavo in vtisovanje prej opisane TF.
Kemikalije pri izdelavi kovinske tiskovne forme (klišeja)
Sredstva za jedkanje kovinske plošče:

  • dušikova kislina za jedkanje Mg in Zn plošče
  • železov triklorid za jedkanje Cu plošče.

Ekološko problematična so bila ta jedkalna sredstva. Pri dušikovi kislini nastaja pri jedkanju dušikov dioksid v plinu, ki je strupen. Ko jedkamo, če to vdihujemo, ni vredu.
Jedkalni stroji bi morali biti opremljeni, da ne bi ta plin izhajal. Moglo bi biti tudi dobro prezračevanje. Jedkanje se uporalbja tudi pri izdelavi TF za TAMPO tisk.
Odpadna voda bo vsebovala tudi tisto, s čimer smo jedkali (Cu, Fe in ostale kovine). To odpadno vodo bi bilo dobro očistiti. Če bi naredili usedanje ali sedimentacijo, bi se ta kovina posedla in bi že bilo to nekaj. Če je voda zelo kisla, ko gre v kanalizacijski sistem, moramo dodati bazo, da jo nevtraliziramo. Moramo dobiti pH od 6-9,5.
Gumijasto TF, ko jo dobimo pri vsej zgoraj opisani izdelavi, jo lahko damo na valj. Tiskovna forma je elastovitvena, kar pomeni, da se vrne v prvotno stanje, ko se odtisne. To je zaradi dvojnih vezi znotraj sestave.
Klasična izdelava je dolgotrajen proces. Ima tudi eno ekološko problematično fazo, kar je jedkanje klišejev. To je obremenjujoče za okolje.
Digitalna izdelava
Izognemo se jedkanju in osvetljevanju. Lahko se temu reče tudi computer to flex – CtF
Ekološka prednost je, ker ni potrebno izdelat fotografskega filma. Tako ne potrebujemo kemikalij za razvijanje in ostalo. Tudi ni odpadnih voda iz teh faz. Tudi ni problem odlaganja in čiščenja. Izognemo se tudi jedkanja.
Način izdelave digitalne TF za flekso tisk. To se dela s pomočjo laserja, ki ima valovno dolžino 10600 nm. To je tako močno, da izžge ven proste površine.
Gumijasta plošča je vpeta na nek valj, ki se vrti, laserski žarek pa Izžiga gumijast material iz bodočih prostih površin. Globina graviranja je od nekaj mu do nekaj cm. Ostajajo ostanki gume. Za razvijanje ne potrebujemo nekih kemikalij, ker se ti ostanki lahko odstranijo na mehaničen način, na primer s sesanjem.
Pri nas se za flekso tisk uporabljajo fotopolimerne TF. Gumijastih ne bomo srečali. Pri nas se izdelujejo samo klasično. Fotopolimerne so bolj uporabne kot gumijaste, ker jih je tudi lažje narediti. Te plošče so lahko v prodaji kot trde ali tekoče.
Enoplastna fotopolimerna plošča (BASF)
Nosilna folija je poliestrna ali aluminijeva, vmes je nek reliefni sloj in na vrhu neka zaščita (poliestrna tanka forma). V fotopolimernem stroju so naslednje nevarne snovi:
Znotraj se bo pod vplivom svetlobe izvajala fotopolimerizacija, ki se bo izvedla pod vplivom UV svetlobe. V tem sloju so vse komponente, da se bo to izvedlo.
Notri morajo biti neki monomeri, ki so se sposobni polimerizirati, se povezovati med seboj. Imeti morajo dvojne PI vezi.
Pomembno je, da se vse skupaj prečno zamreži, da je bolj trdno. To je neko fotozamreženje. To pozročajo monomeri, ki imajo po več dvojnih vezi. Tako je večja verjetnost da prihaja do zamreženja. Ti monomeri so poliakrilati, diakrilati, triakrilati.
Fotoiniciator hitro absorbira UV svetlobo, potem se naredi radikal, ki se veže na dvojno vez in dobimo nov radikal, ki je daljši. Na tak način se izzove fotopolimerizacija.
Notri so tudi elastomeri, ki imajo dvojne vezi v strukturi. To je zato, ker želimo, da so fotopolimerne plošče prožne. Notri so tudi plastifikatorji, stabilizatorji, da preprečijo da bi prišlo do prehitre fotopolimerizacije itd. Plastifikatorji pa za mehkobo.
Te sestavine so nevarne za človeka. Povzročajo alergije in vnetje kože.
Nevarne so reaktivne snovi. Nevarni so monomeri in oligomeri, ker so akrilati. Tiste barve, ki niso utrjene, so nevarne. Če tiskamo z UV barvami, rabimo še dodatno zaščito. Akrilatni monomeri in oligomeri niso vredu. Dražijo kožo, izzovejo alergije. Ti monomeri reagirajo z oligomeri in elastomeri. Potem dobimo res nek zamrežen oligomer, ki je obstojen.
Izdelav klasične fotopolimerne tiskovne forme
Ploščo osvetljujemo iz spodnje strani. Gor je neka nosilna plastična folija. Fotopolimerni sloj je najbolj debel. Spodaj je zaščitna poliestrna folja. Najprej se plošča osvetli iz spodnje strani, zato da pride do zamreženja v spodnji plasti fotopolimerne plošče. Osvetljuje se 1 minuto. Tako se določi neka osnovna debelina plošče. Potem sledi glavno osvetljevanje. Plošča se obrne okoli in se zaščitni film odstrani od spodaj. In potem je glavno UV osvetljevanje skozi fotografski negativ. Tako se osvetljuje na 350-370 nm za 10 min. Tu se vrši zamreženje. Odstrani se nezamrežen fotopolimerni sloj. Odstranjuje se kemično. Najprej so se uporabljala organska topila, ker so bolj agresivna kot voda. Kot topila so se uporabljale neke raztopine ogljikovodikov. Tako lahko pride do emisij HOS. Ekološka izboljšava je, če namesto organskih topil uporabimo nekaj, kar ni hlapno. To je voda. Razvijalec mora narediti tako ploščo, kjer je neutrjen fotopolimerni sloj topen v vodi. Po tem razvijanju sledi faza sušenja te plošče. Ta faza sušenja lahko traja zelo dolgo, ker želimo imeti suho ploščo. Sušenje je na 60°C z vročim zrakom ali IR grelci. Lahko traja do 2 uri. Če smo razvijali s hlapnimi organskimi topili, so pri sušenju hlapi in emisije hlapnih organskih spojin.
IZPIT: na kak način hlape organskih topil odstranimo iz zraka.

  • S sežiganjem ali oksidacijo. Naprave so: termični oksidator, katalitični oksidator, adsorpcija na aktivno oglje.

Če se uporabi adsorpcija z aktivnim ogljem, lahko nazaj dobimo hlape in spet uporabimo snovi za čiščenje. To je ekonomično in ekološko dobro.
Potem je še naknadna UV osvetlitev z UV-A svetlobo, zato da vse skupaj zamreži do konca. Plošča je na koncu lepljiva, zato morajo lepljivost zmanjšati. Zato osvetlijo še z UV-C svetlobo (250-260 nm), da je na koncu manj lepljiva.
To je bila izdelava fotopolimerne TF za fleksotisk.
Za razvijanje se je uporabljal perkloretilen, ki je strupen in uničuje, tanjša ozonsko plast v stratosferi, je strupen in kancerogen.
Včasih se je za obdelavo za zmanjšanje lepljivosti uporabljala bromova kopel in žveplena kislina, ampak to je zelo strupeno in zato je najboljše, da je UV-C sevanje.
Pri nas se veliko uporabljajo fotopolimerne plošče, ki se razvijajo z organskimi topili. Potrebno je zelo paziti na emisije tako pri razvijanju kot pri sušenju, kjer morajo organske spojine izhlapeti. Ozon nastaja tudi zaradi UV osvetljevanja. UV osvetljevanje naj bi povzročalo majhne emisije ozona, ki naj ne bi bile problematične.
Ekološka izboljšava je, če uporabljamo plošče, ki se razvijajo z vodo. AGFA podjetje je naredilo tak fotopolimerni sloj, ki je topen v vodi.
Če razvijamo z vodo, ni HOS, je pa neka odpadna voda po razvijanju. Nekaj je treba z njo narediti. Ta odpadek bi lahko načeloma zlili v kanalizacijski sistem. Ta sloj še ni utrjen. Je reaktiven. Ima tudi kakšne dodatke, tenzide, ki so v vodi, da lažje odstranijo fotopolimerni sloj. Ugotovljeno je bilo, da te sestavine zavirajo biološko čiščenje. Preprečujejo, da bi iz amoniaka nastal nitrat. To odpadno vodo bi morali po razvijanju fotopolimerne plošče očistiti. Lahko bi uporabili neko filtriranje v grobem smislu.
Podjetje DuPont je iznašlo plošče, ki se razvijajo termično. Po osvetljevanju se plošča segreje, potem se neosvetljen sloj zmehča in raztopi in ta sloj se absorbira na neko tekstilijo. Tako ni nobenega odpadka v obliki vode. Razvijanje poteka samo s toploto, vročino. To je neko suho razvijanje. Ta toplota povzroči v razvijalnem sloju, da se neosvetljen fotopolimer utekočini, ki se potem veže na tekstilijo. Ta tekstilija je tudi nek nevaren odpadek, ni pa zato emisij HOS in ni odpadnih vod. Ta proces je tudi hitrejši. Zato so njihove plošče imenovanje Fast plošče. Ker ni sušenja, ki lahko traja po 3 ure.
Fotopolimerne plošče lahko damo izdelati tudi digitalno
Prve digitalne fotopolimerne plošče so bile na tržišču predstavljene leta 95. Razlika od klasične plošče je, da imamo črn sloj, ki je občutljiv na IR sevanje, ne prepušča pa UV svetlobe. Pri izdelavi se odstrani zaščitni sloj.
Vrhnji sloj iz plošče se odstrani. Potem je IR osvetljevanje. Termični laserski žarki povzročijo, da se črna plast odmakne, kjer je osvetljena in segrevana. Črna plast se tako odmakne. Plast se ablira (odmakne) na bodočih tiskovnih površinah.
Potem je UV osvetljevanje najprej iz spodnje strani, in potem še iz zgornje skozi to ablirano črno plast. Namesto fotografskega filma imamo to črno plast, ki jo upodablja laser in je že na plošči. UV sevanje povzroča, da pride do sevanja tam, kjer ni črne ablativne plasti.
Plošča je lahko v obliki cevi ali pa je vpeta na valj. Najprej IR sevanje, potem pa še UV sevanje. Ko je TF izdelana, se odstrani tudi črna plast.
DuPont ima tudi take digitalne plošče, ki se razvijajo potem termično, brez kemikalij.
Direktno lasersko graviranje flekso tiskarskih plošč in brezšivnih…
Danes so že plošče, kjer laser dela samo poglobitev, plošča pa je že utrjena. Gre za enak sistem. Lahko je polimerna plošča, ki se ovije na valj, lahko je v obliki cevi. Prednost tega sistema je tudi, da ne potrebujemo topil.
Ostajajo pa neki delci polimera, kot nek prah, pepel. To se obriše iz površine plošče in se lahko potem sežge. Če pa pride ta prah v zrak in pljuča delavcev, pa to ni dobro. Pri žganju se sproščajo neki monomeri, ki so strupeni in je to problematično. Ta sistem mora biti opremljen s sistemom za čiščenje zraka.
Prednosti pa so, da ni razvijanja s topili. Je čiščenje praha z vodo in pa sušenje. Izdelava je veliko krajša. Plošča se direktno lasersko gravira, počisti z vodo in posuši.
Pomanjkljivost pa je emisija v ozračje. Nastaja nek prah, ki gre v ozračje. Zraven morajo biti ustrezni filtri, da so zaščiteni delavci itd. Da ni problemov teh emisij v ozračje.
Nevarni odpadki:
Embalaža, tiskovne forme, ki se ne rabijo več. Potem je potrebno imeti predelavo v podjetjih, organizirano ločevanje odpadkov.
Kaj se pričakuje pri TF za fleksotisk v prihodnosti
Da bo vedno več digitalne izdelave. Da bo bolj razvita digitalna izdelava fotopolimernih in gumijastih TF. Da se bo v stroju upodabljala TF. Takih strojev še ni. Da bo vedno večja uporaba laserskega graviranja.
u. ”